10 lekcij, ki mi jih je dalo leto 2020
Preden brezglavo skočim v 2021, moram najprej predelati, kaj se je zgodilo v letu 2020. Tokrat ne bom pisala površinskega seznama novoletnih zaobljub, ki se jih tako ali tako ne bi držala več kot mesec dni (še dobro, da so fitnesi zaprti, če ne bi bil to spet stran vržen denar), temveč bom z vami delila svoje lekcije preteklega leta. Še prej pa moram dati par besed ven iz sistema.
Po socialnih omrežjih namreč berem same navdihujoče in pozitivne objave o letu 2020, in moram priznati, da se stežka najdem v njih, kajti zajemajo samo en del zgodbe. Jaz bi prejšnje leto v prvi vrsti opisala kot: naporno.
Naporno zato, ker nikdar nisem marala sprememb v življenju in imam rada svojo rutino (taki smo baje vsi kozorogi). Naporno zato, ker sem ekstrovertirana in sem polovico leta mogla delati od doma. Naporno zato, ker se na trenutke še nikoli v življenju nisem počutila tako utesnjeno in nemočno. Naporno zato, ker velikokrat nisem mogla ven iz svoje glave. Naporno zato, ker je bilo kdaj preprosto vsega preveč. To lahko označite kot pritoževanje ali pa kot golo iskrenost – mislim pa, da nisem edina, ki po refleksiji 2020 ne vidi samo mavric in samorogov. Po mojem mnenju ni namreč nobena situacija črno-bela (torej v tem primeru dobra ali slaba), zato je treba tudi na prejšnje leto pogledati z dveh vidikov.
Zato sem se kljub grenkemu priokusu, ki mi ga je prineslo leto 2020, odločila, da se bom poskusila osredotočiti na svetlejšo plat. Na tiste stvari, ki sem se jih kljub (po domače povedano) usrani situaciji naučila in na tista spoznanja, do katerih sem v preteklem letu prišla.
1. Življenje se mi lahko čez noč postavi na glavo
Mislim, da ima večina ljudi v sebi lastnost, da začnejo stvari ceniti šele takrat, ko je prepozno. Ko se zgodi nesreča, ko zbolijo. Ko nekaj izgubijo. Prejšnje leto sem se zavestno odločila, da ne bom več ena izmed teh ljudi. Da nimam nobene garancije za prihodnost in da je tisti čas, v katerem moram biti zadovoljna, sedanjost. Da moram nehati čakati »še na tisto zadnjo stvar, potem bom pa res srečna«. Da se bom mogoče enkrat spominjala točno tega trenutka in si rekla: Zakaj se takrat nisem zavedala, kaj vse imam? Potrebno je živeti tukaj in zdaj, ne v nekem namišljenem času, ki ga morda (kakorkoli kruto se sliši) ne bomo nikoli dočakali.
2. Svoboda ni samoumevna
Če bi nam kdo leto dni nazaj rekel, da bomo mogli v 2020 upoštevati policijsko uro, prepoved gibanja v druge občine ali obvezno nositi masko na prostem, bi zamahnili z roko in si mislili, da ta človek nima vseh kolesc v glavi. Kako bi nam lahko karkoli odvzeli – nam, ki živimo v 21. stoletju v razvitem svetu, z vsemi pravicami in svoboščinami? Te napovedi žal niso bile le psihotične misli nekega norca, temveč realnost, v kateri trenutno živimo. Potovanja v tujino so postala pogojena, kot izgleda, bomo kmalu pozabili, kako je spiti kavo v lokalu ali si privoščiti vikend v termah. Nočni klubi in diskoteke pa se bodo po planu sproščanja ukrepov sodeč spet odprli takrat, ko bom stara 65. Moja poanta je, da svoboda očitno ni nekaj samoumevnega in da jo, ko jo enkrat izgubiš, ne dobiš zlahka nazaj.
3. Nobena aplikacija na tem svetu ne more nadomestiti pristnega človeškega stika
Kar se mene tiče, lahko vse Zoome, Skype in Teamse permanentno ukinemo. Nič od tega mi ne odtehta face-to-face druženja z ljudmi – poln kufer imam buljenja v vse možne zaslone. Če bo šlo tako naprej, bom mogla po koncu tega drugega vala na nek tečaj ponovne socializacije (ali pa kar direktno na psihiatrijo, odvisno, kako dolgo bomo še takole zaprti).
4. Zahvaljujem se tistemu, ki je izumil trenirko
Od nekdaj sovražim tesna in neudobna oblačila (med katerimi so po mojem mnenju tudi kavbojke). V 2020 sem zato polovico leta preživela v razvlečenih trenirkah in puloverjih – če bi bilo po moje, bi šla taka tudi v pisarno, pa baje to ne izgleda profesionalno.
5. Zdravje je zares naše največje bogastvo
Ali poznate rek: »Zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa le eno«? Mislim, da je bilo leto 2020 en ogromen opomnik, da je zdravje ena izmed naših največjih vrednot in tisto, za kar moramo biti izjemno hvaležni - moramo pa zanj tudi poskrbeti. Jaz osebno sem bila v prejšnjem letu veliko več v naravi, dejansko sem se prvič v življenju spravila telovaditi doma (in si posledično nategnila mišico, ker sem seveda pretiravala z vajami) in tudi jedla sem bolj zdravo. Da o jemanju vseh božjih prehranskih dopolnil raje na začnem (to itak počnem že toliko let, da ne sodi med utrinke 2020).
6. Moje delo ne rabi biti popolno, temveč dovolj dobro
Kot majhna punčka sem vsakič želela, da me mami pri branju posluša in opozori takrat, ko bom kakšno besedo narobe prebrala. In čisto vsakič sem v primeru napake začela spet brati od začetka - kljub vsem prošnjam z njene strani, da je v redu, če sem se zmotila in da naj nadaljujem. To je bilo še posebej nadležno, ker sem to storila tudi takrat, ko sem se zmotila na zadnji strani (če bo moj otrok zganjal take, ne odgovarjam za svoja dejanja). Ta moj perfekcionizem torej živi z mano že dolga leta – in moram reči, da mu zadnje čase nisem preveč hvaležna, ker me je stal že kar nekaj živcev. Prihajam pa počasi do tega, da sprejmem, da nič ne bo nikoli popolno – s tem samo sebe že od začetka obsojam na propad. Moj cilj mora biti, da je na koncu dneva dovolj dobro. In tudi to je OK.
7. Sprejeti moram stvari, ki jih ne morem spremeniti
Tako, kot rečejo pri anonimnih alkoholikih: »Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in modrost, da razlikujem to dvoje.« Nobene usluge si ne delam s konstantnim izpostavljanjem dejstev in jalovimi poskusi prepričevanja ljudi v svoj prav – tisti, ki premorejo malo zdrave pameti, se tako ali tako strinjajo z mano, tistim, ki znajo stvari videti samo in izključno s svojega zornega kota, pa itak ni pomoči.
8. OK je, če nisem OK
Dejstvo je, da imamo v življenju vzpone in padce in da ne moremo biti vedno nasmejani ter polni optimizma. Kdaj pač pride obdobje, ko na stvari gledamo iz tistega bolj temačnega vidika. Ko se nam vse skupaj zdi neumno in nesmiselno in bi se najraje zakopali v neko luknjo, kjer bi nas vsi pustili pri miru. In s tem ni nič narobe. Ne smemo pa pozabiti na dejstvo, da je to samo prehodno stanje in da bo tudi to počutje enkrat minilo – nobena stvar v tem življenju ni večna.
9. Naučila sem se več o sebi in o tem, kaj hočem
Če sem kdaj naredila refleksijo svojega življenja in si priznala, da moram vložiti še ogromno truda v delo na sebi, je bilo to v 2020. Tokrat se namreč nisem mogla tako enostavno zamotiti s 1001 stvarjo, temveč sem se mogla soočiti sama s sabo. Iz tega razloga sem se odločila vpisati na študij transakcijske analize – z namenom boljšega razumevanja svojih reakcij in ljudi, ki me obdajajo. Z namenom postati boljša verzija sebe.
Poleg tega sem si priznala tudi to, da želim imeti nekaj svojega – nekaj, kjer sem odvisna samo od sebe in nikomur ne rabim polagati računov. Če sem iskrena - ta blog bi najverjetneje potonil v pozabo, če ne bi bilo korone. Med božičnimi počitnicami bi odpotovala nekam na toplo, kjer bi se cel dan izmenično basala z morsko hrano ter manično lovila rakce po skalah (ja, prav ste prebrali, pri svojih 29. letih to še vedno počnem) in sigurno ne bi pisala tega članka, ampak neko plehko Facebook objavo. Če sem malce sarkastična: zahvaljujem se drugemu valu tele epidemije za novonastali pisateljski navdih!
10. Iz dna srca sem hvaležna za »svoje ljudi«
Za svojega moža, svojo sestro in svoje starše. Za svoji dve najboljši prijateljici. Zavedam se, da jim ne znam vedno pokazati, koliko mi pomenijo, zato je to tudi moja edina prava novoletna zaobljuba – da bom v 2021 svojim najbližjim dala večkrat vedeti, kako rada jih imam in kako hvaležna sem, da so v mojem življenju. Da brez njih ne bi bila tam, kjer sem.
Ta situacija nam je namreč dala tudi zavedanje, da je v vseh nas neizpodbitna potreba po bližini. Občutek, da se ne borimo samo mi, da nas nekdo razume. Občutek, da ne rabimo sami hoditi skozi temo ali strah in da imamo nekoga, s katerim lahko delimo tako dobre kot tudi slabe stvari. Občutek, da se lahko prepustimo in pokažemo svojo najranljivejšo plat brez strahu pred obsojanjem. Na koncu dneva vsi potrebujemo bližino – potrebujemo jo danes in potrebovali jo bomo jutri.
Iz 2020 lahko tako odkorakam z bolj globokim razumevanjem sebe ter svojih lastnih demonov in se v 2021 podam s hvaležnostjo, da na svojem roller coaster-ju ne sedim sama v vagonu.
Do naslednjič, S.