Lepota je v sprejemanju sebe

Na žalost živimo v družbi, v kateri je zakoreninjeno prepričanje, da moramo biti ženske neka prelepa, pravljična bitja. Imeti brezhibno kožo in postavo brez kančka strij in celulita (v primeru, da ga imamo, moramo hitro po anticelulitno kremo), vedno urejene nohte, biti v nulo pobrite in depilirane ter bog ne daj imeti mastnih las! Ženske, ki nas nagovarjajo preko lepotnih oglasov, so vedno popolne – in take bi mogle biti tudi ostale smrtnice. Pri tem seveda pozabljamo na to, da je pri vseh teh modelih v igri orodje, ki se mu reče Photoshop. 

Dejstvo je, da ima vsaka izmed nas na sebi »napake«, ki jih želi skriti in poudariti tisto, kar ji je všeč. Ko sem bila sama v najstniških letih, sem si zaradi nošenja frufruja pridelala nasad mozoljev po čelu. Ko se spomnim, kakšne sem zganjala, mi gre prav na smeh – ampak takrat mi ni bilo prav nič smešno. Takrat brez pudra nisem šla nikamor. Prišlo je celo tako daleč, da na morju nisem želela v vodo, da se ne bi slučajno videlo, kakšno stanje imam pod lasmi. Ničkolikokrat sem zaradi svoje »grozne kože« prestavila zmenek ali pijačo. Še doma nisem želela biti brez pudra – niti pred lastno družino. Pa dejansko sploh nisem imela tako problematične kože. 

Danes, ko sem stara in modra (berite: malo manj neumna), skoraj ne morem verjeti, da sem si kdaj dopustila, da nekaj tako banalnega, kot je par mozoljev, vpliva na moje celotno počutje in dojemanje same sebe. Da sem mislila, da sem grda in neprivlačna, ker nisem imela popolne kože. Če se poskušam spomniti, kako sem se takrat počutila, se zavem, da je to naravnost žalostno - ampak dejstvo je, da nisem edina. Ogromno žensk se brez ličil ne počuti samozavestno v svoji koži. Ogromno je takih, ki nikoli ne zapustijo stanovanja s popolnoma golim obrazom. Nekatere si z ličili praktično spremenijo celoten obraz (pa ne samo z ličili, ampak o tem raje ne bi).  Zakaj? 

Če vprašam 16-letno sebe, si lahko odgovorim na to vprašanje – bilo me je sram tega, kako izgledam pred drugimi. V glavo sem si vcepila prepričanje, da brez ličil nisem dovolj lepa. Takrat je vsaka negativna opazka še dodatno zamajala (trhle) temelje moje najstniške samozavesti. Ko je sošolec v šali rekel: »Uf, ti imaš pa prav grozno kožo pod temi lasmi!« sem se hotela vdreti v zemljo. Žal so take (na videz nedolžne) izjave hočeš nočeš na najstniški punci pustile pečat. Pa ne samo na meni, še na marsikateri drugi. 

Če bi se lahko vrnila nazaj v čas, bi si rekla, da ne bo vedno tako – da se ne bom vedno tako počutila. Da bo prišel trenutek, ko bom dejansko zadovoljna sama s sabo. Da se bo na neki točki zgodil preobrat v moji glavi, ki bo povzročil, da se bom začela drugače dojemati. Da se bom sprejela in dojela, da pač nisem perfektna in nikoli ne bom. In da se mi bo takrat s srca odvalil velik kamen. 

Kajti danes moja samozavest ne bazira več samo na izgledu - kakšen dan se naličim, večinoma se ne. Kdaj si namažem modro maskaro, če mi tako paše. Če sem v zadregi, sem rdeča kot dobro kuhan jastog, imam svetle trepalnice in en malce odkrušen zob, ki je posledica trka s steklenico vina izpred desetih let. Ker se konstantno nekaj jezim, se mi od mrščenja med obrvmi dela bolj na bolj opazna gubica. In kaj potem? 

Kar hočem povedati, je, da predobro vem, da se stavek »Vsaka je lepa točno taka, kot je« sliši kot slaba šala, če se v resnici ne počutite tako. Vem, da lahko te besede tisočkrat slišite, pa jim še vedno ne boste verjele. Ampak prosim vas, da tokrat naredite izjemo. Poglejte se v ogledalo in si recite, da klinc gleda vse skupaj. Da vaša koža ni kot dojenčkova ritka, da nimate sanjsko dolgih trepalnic in popolnoma identičnih obrvi. Da se kdaj pač niste uspele naspati in posledično izgledate utrujeno, da ste kdaj pol noči prejokale in ste zato zabuhle. Da se starate. In da ste kljub temu lepe. 

Če pa vam bo kdo kdaj rekel nasprotno, ga takrat (milo rečeno) sterajte v tri p**** materine. 

Do naslednjič, S.